Barvanje napušča me je naučilo, da ni treba biti strokovnjak za vsak projekt.
Barvanje napušča ni nekaj, za kar bi si mislila, da bom kdaj počela sama. A ko sva z možem kupila starejšo hišo, sva hitro ugotovila, da naju čaka precej takih nalog. Napušč je bil že pošteno obrabljen, barva je odstopala, les je bil na nekaterih mestih že rahlo poškodovan, vse skupaj je delovalo precej zanemarjeno.
Sprva sva razmišljala, da bi koga najela, a ker so bile druge prenove precej dražje od pričakovanega, sva se odločila, da to opravilo vzameva v svoje roke. Priznam, da me je bilo najprej malo strah. Ne samo višine, ampak tudi tega, da bom naredila kaj narobe. A ko sva začela, me je čisto potegnilo. Barvanje napušča je hitro postalo najin skupni projekt.
Najprej je sledilo brušenje. Po nekaj minutah sem imela občutek, da sem prekrita z lesnim prahom od glave do pet. Sonce je žgalo, roke so me pekle od drgnjenja, a občutek, da delaš nekaj konkretnega, je bil nepričakovano dober. Potem pa je prišlo barvanje. Tisti del, kjer napor zamenja nekaj bolj ustvarjalnega. Izbrala sva nežno sivo barvo, ki se lepo poda k fasadi. Ko sem potegnila prvi sloj čopiča, sem se počutila kot nekakšna slikarka na čisto posebnem platnu.
Seveda ni šlo brez zapletov. En dan naju je ujel dež ravno med sušenjem, drugič sem prevrnila vedro barve, ki se je razlila po terasi. A kljub temu je bil končni rezultat nekaj, na kar sem ponosna. Barvanje napušča nama je vzelo nekaj dni, a dalo veliko več.
Ko zdaj pogledam hišo od spodaj, me prevzame zadovoljstvo. Napušč ne deluje več utrujeno, ampak čisto in sveže. In ko komu povem, da sva ga barvala sama, se mi zdi, da ima ta del hiše še večjo vrednost. Ni popoln, a je najin.
Barvanje napušča me je naučilo, da ni treba biti strokovnjak za vsak projekt. Z nekaj potrpežljivosti, pripravljenosti na učenje in kančkom humorja lahko dosežeš več, kot si sprva misliš. In občutek ponosa je neprecenljiv.